Kako se je dejavnost pomoči na domu razvila vse do danes

Deset let obstoja in delovanja Zavoda za oskrbo na domu ni ravno dolgo obdobje, pa vendarle se v teh desetih letih zrcali predhodno delo in razvoj različnih oblik pomoči na domu, ki so se razvijale v zadnjih, dobrih 25 letih.

Pred več kot 25 leti so obstajale različne, predvsem neformalne oblike pomoči. S staranjem prebivalstva so vzporedno naraščale tudi potrebe po pomoči na domu. Skrb družbe za potrebe starejših je bila usmerjena v glavnem v institucionalno varstvo. V sedemdesetih letih je bilo veliko sredstev (tudi solidarnostna sredstva, samoprispevki..) namenjenih obnovi, izgradnji in preselitvi domov starejših iz neustreznih prostorov. To je bil sicer velik korak, vendar se je kmalu pokazalo, da zmogljivosti ne zadoščajo čedalje hitrejši rasti števila starih, predvsem pa to ni bilo v sorazmerju s potrebami.

Poleg tega je bila prisotna želja mnogih starejših, da svojo starost preživijo na lastnem domu, kar seveda predstavlja večjo kvaliteto življenja.

Sam sem se pri svojem delu na centru za socialno delo srečeval z ljudmi, ki so jasno izražali svoje pomisleke in odpore do odhoda v dom starejših občanov, kot edine možnosti zagotavljanja oskrbe. Na njihove potrebe kot služba nismo znali ustrezno odgovoriti.

V tedanji družbeni ureditvi se je to kazalo tudi kot skrb družbenih organizacij, seveda njihovih članov, ki jih je skrbela starost še živečih staršev in seveda, tudi njihova lastna starost. Tako so bile vse glasnejše pobude, da se na tem področju nekaj ukrene. Različne organizacije so si v letne načrte zapisale skrb za starejše na domu, vendar so bile pri realizaciji načrtov več ali manj neuspešne, saj so se nalog lotevale stihijsko, brez ustreznega kadra in brez prave vizije.

Službe, strokovni delavci, ki smo se s problematiko srečevali, smo se le parcialno odzivali na potrebe. Bolj kot ne, smo se branili očitkov, s tem da vsak od nas, pokrivamo »svoje« strokovno področje; drugače povedano, socialni delavci nismo želeli spuščati ali mešati na področje zdravstva, nasprotno pa patronažne sestre so menile, da ni njihova domena prinos kosil na dom, kar so tedaj pogosto počele.

V strokovnih krogih smo čutili vrzel v ponudbi in v odnosu do potencialnih uporabnikov. Obstajale so sicer ideje kaj storiti, kdo bo izvajalec, želeli smo »razmejiti« naloge med izvajalce tako, da bi vsak opravljal delo za katerega je strokovno usposobljen. Prav tako nismo želeli zanemariti prostovoljne pomoči.

Pokazalo se je, da nam pravzaprav manjka le sistem, ki bi povezal že obstoječe izvajalce in racionalna razdelitev dela.

V tedanji občini Ljubljana Center je bilo zgoščeno starejše prebivalstvo, ki bo bili tudi »vplivni in glasni«. V letu 1986 jim je Franc Imperl, le nekoliko bolj resno prisluhnil in zagotovil, da se je na tem področju premaknilo. Kot pobudnik je ustanovil ustanovil »koordinacijsko« telo sestavljeno iz ključnih izvajalcev: Dom upokojencev Center, katerega aktivnosti so bile vezane na pomoč na domu (prinos kosil je vodila ga. Nina Ličer), Zdravstveni dom Ljubljana Center (vodja patronažne službe, ga. Ivica Pečarič) in tedaj Krajevni odbor Rdečega križa (vodja ga. Marjeta Stopajnik) ter Center za socialno delo kot koordinator posameznih izvajalcev in vmesni člen med uporabniki in izvajalci.

Model dela, se je v relativno v kratkem času pokazal kot uspešen, kar so dokazovali rezultati izvedene raziskave, predvsem pa pozitivni odzivi takratnih uporabnikov. Potrebe v tedanji občini Ljubljana Center so bile glede na majhno število vseh prebivalcev bolj zgoščene, sicer pa so se potrebe kazale tudi v drugih delih Ljubljane. Tako so tak način dela povzeli tudi preostali štirje ljubljanski centri in v svojem okolju širili dejavnost, ki so jo seveda prilagodili specifičnemu okolju in potrebam. Centri za socialno delo in domovi starejših občanov smo bili povezani v strokovni aktiv, kjer smo izmenjevali izkušnje, se skupno dogovarjali o načrtih in poskušali naše delo poenotiti, kolikor je bilo možno.

To so bili zametki organizacije dela, ki se v osnovi ni spremenila do današnjih dni. Medtem so se pridobivale nove in nove izkušnje, ob samem delu se je pokazalo katere oblike pomoči so bolj, katere manj potrebne, prav tako so se menjale razmere in pogoji, ki so narekovali delo. Zamenjala se je družbena ureditev in s tem tudi način financiranje dejavnosti. Nastajale so nove okoliščine, ki si jih v začetnem obdobju delovanja niti zamisliti nismo mogli.

Rdeči križ, ki je bil »zadolžen« za prostovoljno delo, je svoje aktivnosti usmeril v na področju problematike beguncev, ki so prihajali v Slovenijo. To je bilo obdobje, ko je razpadala nekdanja skupna država. Iz področij, kjer je divjala vojna, so prihajali begunci v čedalje večjem številu, katerim je bilo tedaj potrebno zagotoviti osnovne pogoje za bivanje.

Tudi delo patronažne službe se je postopoma preobražalo. Ukinjalo se je delo negovalk na terenu, na obiske patronažnih sester na terenu je imel koordinator čedalje manj vpliva. Postopoma je izginjala preventivna vloga patronažne službe, kakor tudi obseg zdravstvene nege na terenu. Potrebe uporabnikov, kakor so jih sami občutili so pač bile prevečkrat v razkoraku z »novo stvarnostjo«, ki so jo pričele narekovati zavarovalnice.

Razmejitev med delom patronažnih sester in izvajalk »gospodinjske pomoč« je bila vselej rahlo zamegljena, saj so bile slednje pogosto primorane opravljati delo, za katerega niso bile usposobljene.
Dom upokojencev Center je skrbel za razvoz kosil, pomoč na domu in kasneje tudi varovanje na daljavo. Razvejanost oblik dela je zahtevala prilagajanje novim razmeram. Na področje socialnega varstva je namreč potiho vstopal zasebni sektor, ki se v bistvu ni oziral na »naše« prednosti, izkušnje, poslanstvo.

Razmere so nas »prisilile«, da smo se posluževali novih oblik zaposlitev. Leta 1992 smo se prvič srečali s pojmom »tehnološki višek«, kar je pomenilo znaten porast brezposelnih, kar do tedaj nismo poznali. To je bila tudi priložnost za našo mlado dejavnost, saj smo imeli možnost v programu javnih del vsaj začasno zaposlovati. Na ta način naj bi bila rešena dva problema: ublažitev brezposelnosti in širjenje ponudbe pomoči na domu.

Seveda so bile strokovna usposobljenost, izkušnje, zlasti pa motivacija za to delo pri mnogih vprašljivi. Bili smo zopet pred novimi izzivi, ko je bilo potrebno te ljudi usposobiti za čedalje zahtevnejše naloge na terenu.
Dejavnost se je širila, saj je bil financer teh programov, Mestna občina Ljubljana, vselej zelo naklonjen reševanju problematike oskrbe na domu. Za uporabnike so bile storitve pomoči na domu brezplačne.
Ponudba pa je sledila potrebam na terenu, tako smo se v drugi polovici devetdesetih na vseh petih centrih za socialno delo kadrovsko nenehno krepili.

Tako se je sčasoma izoblikoval poklic socialne oskrbovalke/ca, profil delavke/ca, ki je kos potrebam posameznega starejšega človeka, bolnika, ki želi čim bolj kvalitetno preživeti preostanek življenja na lastnem domu.

Kljub usklajevanjem so ostajale manjše razlike v delovanju posameznih centrov. To je sicer logično, saj smo bili tudi vodje posameznih enot različno usmerjeni pri svojem delu. Poglavitno pa bilo, da smo imeli enake cilje, to je dostopnost čim večjega števila pomoči potrebnih, do kvalitetnih storitev na domu.

To je bilo glavno vodilo tudi ga. Vesne Venišnik Babič, ki si je prizadevala združiti pod eno streho več ali manj vse akterje dotedanje pomoči na domu. Kot prva direktorica v letu 2002, ko je bil tudi formalno ustanovljen Zavod za oskrbo na domu, je animirala in spodbujala vse nas, da smo povzeli dobre izkušnje, poenotili delovanje in vse sile usmerili v razvoj vseh oblik pomoči na domu.

Po desetih letih obstoja Zavoda za oskrbo na domu, lahko sedaj kot »zunanji« in nevtralen opazovalec« to obdobje ocenim kot izredno uspešno. Ob tem vsem zaposlenim na Zavodu za oskrbo na domu Ljubljana lahko le čestitam za opravljeno delo in zaželim uspešno delo tudi v bodoče.

Pripravil: Marino Bajič

V kolikor so vam ostale plenice, podloge za enkratno uporabo ali drugi pripomočki za nego, nas kontaktirajte. Podarjene pripomočke bomo posredovali uporabnikom, ki jih potrebujejo.

Kontaktna oseba: Samec Barbara, tel.: 01/24-20-605.

Komu je oskrba namenjena?

Starejšim, invalidnim in bolnim osebam, ki imajo zagotovljene bivalne in druge pogoje za življenje v domačem okolju in se ne morejo oskrbovati ali negovati sami...

Preberi več

Kakšno pomoč lahko dobim?

Pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih (pomoč pri oblačenju ali slačenju, pomoč pri umivanju, hranjenju, opravljanju osnovnih življenjskih potreb, vzdrževanje in nega ortopedskih pripomočkov)...

Preberi več

Kakšni so pogoji za vključitev?

Bivanje v domačem okolju na področju Mestne občine Ljubljana, potreba po storitvah iz dveh sklopov storitev, da gre za osebo iz skupine upravičencev...

Preberi več

Zahtevek oziroma vlogo za uveljavljanje storitve poda upravičenec, njegov zakoniti zastopnik ali pooblaščenec ustno, pisno ali preko elektronske pošte pri organizacijski enoti s področja, kjer upravičenec stanuje.

Preberi več

Potrebno je oddati zahtevek oziroma vlogo za vključitev v storitev ustno (osebno ali telefonsko) ali pisno (po klasični ali elektronski pošti) na določenem obrazcu...

Preberi več

Na organizacijsko enoto s področja, kjer upravičenec biva – po telefonu, osebno v času uradnih ur ali pisno oziroma po elektronski pošti.

Preberi več

Obseg pomoči je odvisen od potreb upravičenca in prostih terminov Zavoda za oskrbo na domu Ljubljana ob vključitvi. ...

Preberi več

Pohvalo ali pritožbo lahko najhitreje oddate prek spletnega obrazca. Vaše mnenje nam veliko pomeni.

Spletni obrazec

Zavod za oskrbo na domu Ljubljana omogočamo vsem uporabnikom storitev pomoči na domu izposojo knjižničnega gradiva interne knjižnice.

Preberi več

 
Zavod za oskrbo na domu Ljubljana -   oskrba na domu -   prijazno staranje doma  zod zl  lj lgbt  lj prostovoljstvo